Mamino darilo

Osem mesecev nazaj se je poslovila. V zadnjih trenutkih nam je dala še zadnje darilo. Tako sem ga poimenovala. Zame je bilo to darilo. Preprosto darilo, ampak polno pomena. Darilo, ki me je pomirilo, ki je v meni povezalo vse občutke. Prizemljilo me je in hkrati dvignilo do neba. Vmes pa en sam notranji mir. Ja, notranji mir. Lahko sem dihala. Lahko sem sprejela. Smrt. To, da mame več ni. Telesno. Lahko sem verjela, da je. Duhovno. Da je tukaj z mano. Da je prečiščena Ljubezen. Lahko sem sprejela, da je njena smrt v višje dobro. Najprej nje in tudi vseh nas, ki jo imamo radi.

 

Smrt je smiselna in dobra

V občutku se mi je odpiralo, da je smrt smiselna. Da je smrt dobra. Da je v smrti življenje. Novo življenje. Da je v smrti vse tako, kot mora biti.

Smrt ni napačna. Smrt ni konec. Smrt ni bolečina.

Smrt je veselje. Smrt je pravi korak. Smrt je praznovanje rojstva v čisto Ljubezen.

Bolečina je v navezanosti, v nezaupanju v Življenje, v strahu pred smrtjo, v polovičarstvu.

Življenje je celota. Je rojstvo in smrt. Je veselje in žalost. Je vzpon in padec. Je svetloba in senca. Življenje je Ljubezen.

Ljubezen, ki je prav tako cela. Ki ničesar ne izključuje. Je. Preprosto je. Objema in združuje vse. Je eno.

 

Izkušnja prečiščene ljubezni

Mama mi je dala izkusiti prisotnost prečiščene ljubezni. V meni je zbudila slutnjo, kako je, ko stopiš skozi vrata smrti in zaživiš v prostoru Ljubezni. Čutim jo. Že od pogreba jo čutim, da je. Da je z mano, ob meni, da bdi nad mano. Da me ne gleda več skozi očala človeškosti, ampak da me objema z Ljubeznijo. Da je čista.

V pismu, v njeni duhovni oporoki, kot ga je sama poimenovala, nam je, njenim otrokom, zapisala, da si želi, da mi nam, če bi še živela, lahko pokazala še več ljubezni. In lahko rečem, da ko je umrla, jo je pokazal še boljše, kot bi si sploh mogla predstavljati.

 

Izročiti se Življenjumama

Dopolnila je svoje poslanstvo. Dovršeno je bilo. S človeškimi očmi gledano bi lahko rekla, da je imela dve možnosti: nadaljevati delo ali gaspustiti. Oboje je poskusila. Junija se je odločila za še bolj intenzivno delo na sebi. Prišla pa je do spoznanja: spustiti, predati se. Ne se boriti. Boj in intenziven napor sta jo celo življenje gnala za srečo. In veliko spoznanje njenega življenja je bilo: predati se, spustiti vse. In takrat se je zanjo zgodil vstop v Življenje, srečno življenje, ki ga je tako dolgo iskala.

In tudi mene je naučila še bolj globoko se predati življenju. Predati se višjemu smislu. Spuščati ljubljene, ker nikoli ne vemo, kako močno in še bolj izvorno se bomo lahko povezali z njimi, ko se bo naš navezan ego razgradil.

Ponotranjenje spuščanja je v meni napravilo prostor, v katerega se lahko vračam. Prostor, v kateremu popolnoma zaupam Življenju. Zaupam vodstvu. Zaupam sebi.


Od kar je umrla, imam še boljšo mamo, kot sem jo imela prej.

Draga Mama, hvala ti za to veliko darilo Življenja, ki pozna in objema tudi smrt!


 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Si robot? *