Smrt – zadnje darilo Življenja

fcf32382aa0f7968d343267614c2b561 Klic telefona in srca

Bil je dan, ko je zgodaj zjutraj zazvonil tatov telefon. Vedela sem – bil je klic iz bolnišnice. Nerazločne besede na drugi strani stanovanja. Ampak vedela sem za kaj gre. Mama umira. Pridemo naj. K njej.  Ne bo več dolgo živela. Tako zelo jasne misli. Tak jasen mir znotraj mene.

Obenem pa moj um naredi sklep: torej, vprašanje časa je, kdaj nas bo zapustila. In spet: Kaj to pomeni “ne bo več dolgo živela”? Je to pol ure, ena ura, dve uri?  Aha, ko nekdo umira, te pokličejo. Se pravi vejo? Kako vejo? Čudno. Malček čudno vse skupaj. Kaj pričakovati? Ne vem. 

V srcu pa močna energija. Instinkt, ki se želi posloviti. Ki ve, da samo preprosto mora iti. Do bolnišnice. Do mame. Da samo je. S tem, kar je. Da se ne sprašuje, ne ugotavlja, ne načrtuje.

Zaupanje Življenju

In smo šli. Jaz, tata in brat. Sestra še na poti. Šla je na enodnevni oddih na morje. Dnevi pred tem so bili naporni. Potrebno je bilo poskrbeti zase.

Prvo uro in pol pri mami je bilo napeto. Vsi smo pričakovali sestro. Ki je se je brez vinjete vračala domov z obale. 

Bi rekli temu absurd, neodgovornost v teh tako pomembnih, dragocenih trenutkih? Jaz temu pravim življenje. Življenje, ki ga ni mogoče predvideti. Ki nam vsak trenutek uhaja izpod kontrole. Če ga želimo kontrolirati, potem se pojavijo občutki absurdnosti, neodgovornosti iz malomarnosti, krivde. Če se mu prepustimo pa dovolimo, da se pokaže. Pokaže takšno, kot je. Takšno, kot želi biti. Takšno, kot je najboljše za nas. Le v prepuščanju in zaupanju nam lahko prinese pravo sporočilo. In mi ga lahko slišimo in sprejmemo. In tako v nas postane živo. In živi. In rojeva sadove. In pričuje za Resnico, za Ljubezen, za Življenje.

Dediščina prednikov

Nenačrtovanje je prineslo tudi to, da smo čez čas smo bili zbrani vsi. Celotna njena ožja in širša družina. Vsi. Prav vsak član. Mamin brat, ki je še zjutraj bil na jutranjem kolesarjenju, mamina sestra, ki se je zjutraj ravno vračala z morja. Mamina mama, ki je bila ravno v teh dneh v isti bolnišnci. In vsi njeni nečaki in nečakinje. Vsi skupaj – družina – njeni predniki in njeni potomci. Trajalo je 5 minut. Ampak bilo je močno. To je bilo naše skupno darilo njej. Naše skupno slovo. Naš velik skupni objem!

In šele zdaj toliko mesecev po njeni smrti se mi odstira tudi sporočilo prednikov. Kako življenje poskrbi. Hja, že od mamine smrti je v meni bila želja, da bi zmogla vsaj nekoliko ubesediti to simbolno dejanje, ko smo bili ob mami zbrani vsi njeni. Zdaj, več kot leto po njeni smrti, mi je dano, da sem začela spoznavati žensko linijo prednikov po mami. To spoznavanje mi je prineslo razumevanje, to razumevanje iz globin pa velik občutek svobode, miru, radosti, tihe ljubezni. Kako neverjetno je vse skupaj povezano in kako pomembno je zdraviti linje prednikov, se z njimi povezovati. Slutim, da bo kmalu prišel čas, da bo prišla v našo zavest tudi moč in podpora preteklih rodov. Pred dvema dnevoma sem dobila v dar prstan od none, njen prstan. Kot nekakšen simbol. Izredno veliko spoštovanje me je prevzelo. Čutim, da je v njem vse – zaveza, zdravilo, moč, zahvala. In še marsikaj česar se v tem trenutku niti ne zmorem zavedati.

Družina – kraj (o)zdravljenja

hands-in-lovePotem smo ostali sami. Jaz, tata, sestra in brat. Njeni najbližji. To so bili naši trenutki. Realni, pristni, človeški. A obenem tudi čudežni. Ustvaril se je svet prostor. Prostor ljubezni, bližine in zaščite. Tudi v zadnjih trenutkih se namreč pokaže življenje čisto realno, niti malo idealizirano – od kreganja do velike podpore in medsebojne ljubezni.

Saj … Saj je tako. Svetost je popolnoma človeška in popolnoma čudežna. Svetost ni odzemljena in neko nadnaravno stanje. Svetost niso “poduhovljene fraze” in “lepo življenje”. Svetost je utelešena in je božanska. Je stvar človeka in njegovega srca, njegove duše. Ni stvar uma. Ni je mogoče razumeti z glavo, tudi ubesediti jo je težko. Lahko pa se jo začuti. Ko je srce odprto. Ko ego umre.

Svetost je navzočnost v sedanjem trenutku. Svetost je v povezanosti s sabo in Božjim, božanskim (kakor je komu ljubše). In seveda posledično z drugimi.

Bili smo tam z mamo. Jo božali, objemali, držali. Preprosto navzoči. Povsem tam. Z njo in s sabo. S svojimi občutki in mislimi. To so bili naši trenutki. Zunanji svet ni bil pomemben. Za druge ljudi ni bilo mesta. Niti malo. Ne. Samo mi. Mi, ki smo ji bili najbolj blizu.

Tako varno je bilo. Tako naše.

Ranljivost, varnost in spoštovanje

In zato je bolelo, ko je nekaj ljudi, ki so jo poznali, prišlo v sobo, nekateri celo brez trkanja, drugi kljub temu, da smo jim povedali, da tega ne želimo. Vzeli so si prostor, brez spoštovanja našega. In maminega. In to je bolelo. To me je jezilo.

Čuden občutek v trebuhu, ki mi je pravil, da nekaj ni ok. Da nekaj zame pomembnega, ni zaščiteno. Moje srce popolnoma odprto v svetem prostoru bolniške sobe, na kar nekdo pride in hoče nekaj zase … Vdrl je. Brez spoštovanja. Kako v teh ranljivih trenutkih poslavljanja, zbrati moč, da zavaruješ?

Ne. Ne. Ne. Še nekaj dni po smrti mi je po glavi švigalo, kako iti čez to…oziroma skozi to. V času maminega odhajanja je bila to zame najbolj boleča stvar. Ko sem večkrat to ubesedila, je šlo. In zdaj lahko rečem, da me je učilo zaščititi to, kar je sveto, to, kar je vredno spoštovanja. Ne glede na to, kako izpade na zunaj, kako to razumejo drugi. Čeprav je takrat v meni kričalo sporočilo: Hej, ljudje, dajmo videti drugega, dajmo nesebično odpreti srce in spoštljivo ravnati z vsem, kar je.

Smrt – zadnje darilo Življenja

Podpora najbližjih je pomagala, je ponovno zaščitila prostor.  In takrat ravno po koncu svete maše, ki je bila darovana zanjo na drugem koncu Slovenije, se je mama ponovno prebudila. Odprla je oči, s stiskom roke odgovarjala, pila, požirala, dihala. Vsi mi ob njej pa od ganjenosti jokali in se z njo veselili. To je bilo resnično darilo, darilo, ki me je pomirilo, darilo, ki je dopolnilo vse. In ko je nazaj zaspala, smo odšli – jaz, Katarina in Blaž. Tata je še nekaj časa ostal. A kar je najpomembnejše … Odšli smo popolnoma mirni.  Popolnoma mirni. 

Slovo je bilo zdravilo in obenem darilo. Ne samo za ta dan. Tudi za vse prihodnje. 

In je zdravilo in darilo še danes.

overview

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Si robot? *