Smrt je lepa – tako kot življenje

Ob smrti ti je podarjeno vse. 
Še zadnjič.
Če želiš vzeti.

Zame je bilo umiranje in smrt mame eden najlepših dogodkov mojega življenja. Zakaj? To je bila ena največjih nenačrtovanih ‘kapitulacij’ v mojem življenju. Ko hočeš, nočeš odpada vse nepomembno. Vse površinsko. Vse zlagano. Vse polovičarsko. Vse nepristno. Vse kao vredu.

In to na – hočes, nočes – zelo naraven način. Skozi umiranje, iz katerega na polno vre življenje, vre ljubezen. In tako ostaja le tisto kar je vredno življenja. Življenje samo točno takšno, kakršno je. V vsej svoji pristnosti in resničnosti. Živo, polno. Brez dvomov, vprašanj, razmišljanja.

Vedno bolj ostaja in se kaže samo še Ljubezen … in odprto srce.

Skozi obup, nemoč, žalost, jezo, razočaranje, krivdo privre ljubezen.
Skozi trenutke bližine, tišine privre ljubezen.
Skozi besede, jok, objeme privre ljubezen.
Skozi obžalovanja, spraševanja privre ljubezen.

 

 

In spoznaš, da je v odprtosti vsemu, kar je.. ljubezen. Polno življenje.

 

 

Življenje vredno umiranja. Vredno smrti. Ker vsaka smrt prinaša tisto več. Tisto, kar vsi iščemo pa morda ne vidimo, dokler ne doživimo smrti. Čeprav je to tisto, kar iščemo, tukaj v tem trenutku. Če smo pripravljeni sprejeti.

In iz tega se vedno črpam in se hranim in rastem. In se vedno znova vračam v občutke in darove Življenja, ki v vsej svoji veličini nosi Smrt.

Smrt spreminja človeka. Smrt spreminja življenje.

Takšno Življenje ne pozna kompromisov. Ne pozna skrivanja, bežanja, zanikanja. Ne pozna drame, ugovorov, izgovorov. Vse je tako kot je. In nič drugače. Resnici, stvarnosti nas samih, življenja, ljudi gledamo iz oči v oči. Globoko. Hočeš, nočeš.

No, lahko tudi nočeš. Na račun tega, da si oropan bližine, lepote, ljubezni. In ostajaš prazen. Prazen življenja, ki se ti ponuja v vsej svoji polnosti. V vsakem dihu. Vdihu in izdihu. Čeprav morda zadnjem.

A vredno je. Iti do konca. In še čez.
Čeprav ne ves, kako.

Ne veš kako. Ampak greš.

Pustiš Življenju in Smrti, da te peljeta. V svojem toku. Smer je vedno prava. Ne boj se.

Pusti, dopusti, prepusti se, opazuj in sprejmi.

Vse.

Takšen je tok Življenja.
Od Življenja do Smrti nazaj v Življenje.
A ne samo na koncu.
Prav vsak dan.
Tudi danes, jutri in pojutrišnjem.
Vsak dan.

Dovoli si vzeti lepoto tega, kar je. Kajti to, kar je, je ljubezen.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Si robot? *