Ko začnem opazovati svoje misli, vidim, kakšne v resnici so. Šele iz perspektive opazovalca dobim uvid v to, ali so te misli zame toksične ali mi ustvarjajo občutke manjvrednosti, zmedenosti, teže …

Čeprav se mi mogoče zdijo na trenutke ali večinoma zelo normalne in moje, lahko sčasoma začutim in uvidim, da niso v skladu z mojim bistvom, mojo najglobljo naravo.

Opazim lahko tudi, da se večino časa vrtim v razmišljanju o preteklosti ali pa so moje misli usmerjene v upe ali strahove o prihodnosti. In takrat je na meni, da se začnem vračati, vedno znova, v sedanji trenutek – tukaj in zdaj …

Kajti le v tukaj in zdaj se lahko moje misli povežejo z mojo intuicijo, ki poskrbi, da sem vedno ob pravem času na pravem mestu. Ko sem resnično v sedanjem trenutku, odpade tudi cel kup skrbi, nenehnega razmišljanja v začaranem krogu, saj zmorem videti širšo sliko.

To me pomirja, prizemljuje in ustvarja prostor, da se pojavijo uvidi, ki jih potrebujem.