Bolečina notranjega otroka

Poskrbite zase. Vaše telo vas potrebuje, vaša čustva vas potrebujejo, vaše zaznave vas potrebujejo. Otrok v vas vas potrebuje. Vaša bolečina potrebuje, da jo prepoznate, da jo priznate. Pojdite vase in bodite tam za vse, kar je v vas in je potrebno vaše pozornosti. To bo prav nežno in počasi ustvarilo v vas prostor za ljubezen.

Preteklost zaznamuje naše doživljanje sedanjosti

V vsakem od nas je majhen otrok, ki trpi. Bolj ali manj vsi smo kot otroci doživeli težke trenutke in veliko od

nas je te trenutke, dogodke, okoliščine doživelo kot neke vrste travmo. To pomeni, da je vse to, kar smo doživeli, ostalo nekje globoko v nas, a se tega morda niti ne zavedamo. Toda čeprav se tega ne zavedamo ali vsaj ne vedno, deluje v nas in iz nas in nevede usmerja naše življenje. Te neprijetne trenutke smo poskusili pozabiti pogosto zato, da bi se zaščitili pred bolečino in trpljenjem. In vsakič ko  sedanjih trenutkih življenja pridemo v stik z bolečino ali doživljamo težke trenutek, zaradi izkušenj iz preteklosti verjamemo, da jih ne bomo zdržali, zato vse občutke in spomine potlačimo globoko v naš nezavedni um. Zgodi se, da si kasneje več let ali desetletji ne upamo pogledati našega notranjega sveta, v katerem nas čaka naš ranjeni otrok.

Ranjeni otrok nam pravi “Tukaj sem”

Ampak to, da ne pogledamo otroka, ne pomeni, da ga tudi ni tam. Ranjeni otrok je vedno tam in poskuša

dobiti našo pozornost. Pravi nam: “Tukaj sem. Tukaj sem. Ne moreš se mi izogniti. Ne moreš pobegniti proč od mene.” Mi pa želimo prekiniti z bolečino tako, da odmaknemo našega otroka v nek oddaljen prostor znotraj nas, čim bolj daleč je možno. Na žalost pa beg ne konča naše bolečine, kvečjemu jo podaljša in poglobi.

Naš ranjeni otrok prosi za našo skrb in ljubezen, ampak mi naredimo ravno nasprotno – zbežimo proč, ker se bojimo bolečine, ker se bojimo trpljenja. Blokiranje bolečine in žalosti v nas je lahko na trenutke prenaporno in

čeprav imamo čas se ne moremo zares vrniti nazaj k sebi. Zato se poskušamo nenehoma zamotiti – z gledanjem televizije, druženjem … – vse to zato, ker nočemo vedno znova doživljati bolečine.

Ranjeni otrok je v nas in mi niti ne vemo, da je. Ranjeni otrok v nas je realnost, ampak mi je ne moremo videti. Ta nezmožnost je neke vrste ignoranca. Otrok, ki je bil tolikokrat ranjen, nas potrebuje, da se vrnemo k njemu.

Da prenehamo bežati.

Ignoranca nas ne reši bolečine

Ignoranca je v vsaki celici našega telesa in v naši zavesti. Preprečuje nam, da bi zmogli videti realnost, sili nas, da počnemo neumnosti, ki nam povzročajo še več bolečine in ponovno ranijo otroka v nas.

Za to, da najdemo tega otroka, ne potrebujemo pogledati daleč v preteklost., kajti ni celice v našem telesu, ki ne bi imela tega otroka v sebi. Potrebno je le, da pogledamo globoko vase in že lahko najdemo stik z njim. Bolečina ranjenega otorka je prisotna v nas prav zdaj v tem sedanjem trenutku.

Vendar ne smemo spregledati, da kot je prisotna bolečina v vsaki celici našega telesa, tako so prisotna tudi semena prebujenega razumevanja in veselja. Potrebno jih je samo uporabiti. Čuječnost, ki jo živimo z našim dihanjem, malimi, preprostimi koraki in umirjenim nasmehom.  Ko postanemo pozorni na ranjenega otroka, ki je ostal pozabljen znotraj nas, začutimo veliko sočutje do tega otroka in začnemo biti nanj pozorni. S tem si pomagamo, da se povečajo naše zmožnosti, da objamemo notranjega otroka in ga ozdravimo.

Resnično prisluhniti sebi in svojemu notranjemu otroku nas zdravi

Ko govorimo o poslušanju sočutjem, ponavadi mislimo na poslušanje nekoga drugega. Potrebno pa je, da prisluhnemo tudi otroku znotraj nas. Včasih naš notranji otrok potrebuje vso našo pozornost. Prebudi se iz naših globin in prosi za našo pozornost. Če smo prisotni v tem, kar se nam dogaja, lahko z notranjimi čuti zaslišimo, da nas kliče in prosi, da smo tam – zanj. V takšnih trenutkih je pomembno, da preusmerimo našo pozornost od tega, kar se nam dogaja na zunaj k temu, kar je znotraj nas. Pomembno je, da se vrnemo k našemu notranjemu otroku. Lahko se z njim ljubeče pogovarjamo in mu rečemo:

“V preteklosti sem te pustil/-a samega. Šel/-a sem proč od tebe. Žal mi je za to. Objel/-a te bom.”

“Tukaj sem zate. Dobro bom skrbel/-a zate. Vem, da si doživel veliko bolečine. Sam/-a sem bila tako zaposlena, da sem te zanemarjal/-a. Zdaj si pa želim naučiti, kako priti nazaj k tebi.”

 

Mogoče ob stiku z otrokom začutimo, da bi jokali skupaj z njim. Ali pa samo preprosto globoko dihali in dovolili, da se izrazi, kar se mora. To lahko naredimo večkrat na dan. Šele ko z otrokom vzpostavimo odnos, se proces celjenja in zdravljenja lahko začne.
Nežno objeti otroka in mu zagotoviti, da ga nikoli več ne bomo zaupstili, razočarali, ga pustili brez naše pozornosti. Ta naš notranji otrok je bil tako zelo dolgo sam. Zato je potrebno, da začnemo z njim navezovati stik. Če mi tega ne storimo, kdo pa bo?

Če vemo, kako se vrniti k notranjemu otroku in mu pozorno prisluhniti vsak dan za pet ali deset minut, se bo zdravljenje začelo. Ko gremo na sprehod na bližnji hrib, povabimo svojega notranjega otroka s sabo. Ko

občudujemo sončni zahod, ga povabimo, da uživa  z nami. Ko kupimo svojim otrokom čokolado, en košek pojemo tudi sami skupaj z našim notranjim otrokom. Če s takšnimi drobnimi dejanji vztrajamo nekaj tednov, mesecev bo naš notranji otrok zaživel popolnoma drugače.

Rane prednikov se kažejo tudi skozi oči našega notranjega otroka

Čez čas lahko spoznamo, da naš notranji otrok nismo samo mi. Naš notranji otrok lahko predstavlja številne generacije, ki so živele pred nami. Mogoče je naša mam trpela tekom svojega življenja. Naš oče tudi. Le da ona dva nista znala poskrbeti za svojega ranjenega otroka znotraj sebe. Zato vsakič ko stopimo v stik z našim notranjim otrokom, stopamo v stik tudi z otroki preteklih generacij. Naši predniki zelo verjetno niso vedeli, kako skrbeti za ranjenega otroka v sebi in so se zato njihove rane prenesle na nas. Na nas je, da prekinemo ta cikel. S tem ko bomo pozdravili našega notranjega otroka, ne bomo samo osvobodili sami sebe, ampak bomo pomagali pri osvobajanju tudi tistih, ki so nas prizadeli, ranili, zlorabili. Ko spremenimo nekaj pri sebi, se preobrazijo tudi stvari zunaj nas.

Iti čez bolečino z razvijanjem ljubečega odnosa s samim seboj

Bolečina in trpljenje, ki ga doživljamo, izvira iz dogodkov in življenjskih okoliščin, ko se drugi na nas niso odzvali s sočutjem in razumevanjem. To nas je zaznamovalo tako, da smo določene dele sebe zaprli, predvsem stik z našimi potrebami, najglobljimi željami, ljubečimi občutki. Iz teh zaprtih, neozaveščenih delov ponavadi v odnosih reagiramo. Če želimo, da je v prihodnje drugače, da zopet odpremo sebe, svoje srce in začnemo ustvarjati odnose drugačne, potrebujemo najprej okrepiti naše zavedanje, našo pozornost, našo čuječnost. S tem ko smo razumevajoče in s sočutjem pozorni na našega notranjega otroka, se bolečina, ki jo v določenih trenutkih doživljamo, zmanjša. Ko smo čuječi, se tudi ustvarja prostor, da postanejo sočutje, razumevanje, ljubezen možni in s tem tudi začne naš notranji svet dovoljevati, da so tudi drugi ljudje do nas ljubeči in razumevajoči. Do takrat pa lahko sami sebi zaradi preteklih izkušenj, ki jih imamo, preprečujemo, da bi se odprli in zares zaživeli iz lepote bivanja, lepote vsakdana.

Zato je stik in odnos, ki ga ustvarimo z našim notranji otrokom tako zelo zdravilen in osvobajajoč. Tako preprosto in tako zelo dostopno za vsakega od nas, le če si želimo in dovolimo stopiti na to pot notranjega spreminjanja.

Vsak od nas to zmore. Vsakega od nas notranji otrok čaka.

Čaka tudi tebe?


Vabljen/-a na cikel delavnic, ki ga pripravljam in nosi naslov “Čustva skozi oči notranjega otroka“.

Začnemo v torek , 10. oktobra 2017, ob 18.00 v Ljubljani (Jalnova 70).

Več o delavnicah si lahko prebereš tukaj.


 

vir: www.mindful.org/healing-the-child-within/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Si robot? *