V trebuhu, v našem črevesju je skrita naša instiktivnost, naša jasnost. Naš jasen ‘ja’ in naš jasen ‘ne’. Ko se povežemo s tem delom nas, ni več dvoma, kaj dobro za nas in kaj ni, česa si želimo in česa ne. Vse je tako jasno, tako močno naše. A vse to se zablokira, ko začne v nas, v našem telesu (nezavedno) živeti nešteto ‘moram’ …
Še predobro poznani ‘moram’
Moram v službo, moram biti prijazen/-a, moram pomagati drugim, moram … Ker drugače ne bom sprejet/-a, ljubljen/-a, dober/-a, ne bom
dovolj, ne bom …. Ne bom, ne bom .. nekaj, kar bi baje moral/-a biti. Toliko ‘moram, ker če ne …’ je znotraj nas, da sčasoma začnemo verjeti, da če ne bomo sledili tem notranjim prepričanjem, ne bomo … srečni.
Vse to nas popolnoma povozi. Vsi ti ‘moram’ nas oddaljujejo od resničnega sebe. Pustimo namreč, da nas preplavijo zunanje norme, ki smo jih tako zelo ponotranjili, da se niti ne zavedamo, da niso naše. Kaj šele, da bi se zavedali, da je to otrdilo naš trebuh, naše črevesje. Da ga je obložilo z zidom, ga omrtvinčilo, ga popolnoma zablokiralo. Naš vir izvorne instiktivnosti, ki ima izjemno moč in ki jasno ve, česa si želim in česa ne, pade v premoč nuje, obveze, pogojenosti.
Naše telo čuti resnico
Črevesje se skrči, omeji dih, izgubi mehkobo. Tako kot lahko čutimo, ko nas je nečesa strah, ko se zavedamo, da nam nekaj ne paše. Najraje bi se skrili. In to naredi tudi naše črevesje, ko ga nezavedno izpostavljamo situacijam, v katerih zatajimo delček sebe. Ko naredimo nekaj, ker moramo in ne izključno zaradi tega, ker si nečesa želimo. Poudarjam – izključno! Pri tem ni kompromisov. Črevesje je jasno: ja – ne. Si želim – si ne želim. Ne moremo reči: “Ja, saj si želim, ampak …”. Preprost ja ali preprost ne.
Vsakič, ko smo nekje vmes, ko sledimo nekemu ‘moram’, se izgubimo. Postanemo mlačni, vedno bolj izgubljeni. Ne zmoremo se več povezati z našim središčem, z našo ukoreninjenostjo v samem sebi.
Zmeda. Stiska. In kje sem zdaj sploh jaz?
In potem smo nekje. V nekem čudnem stanju, ko niti ne vemo, kaj točno je narobe.
Zmeda. In občutek, da nekaj ni v redu.
In ta občutek, da nekaj ni v redu, je zagotovo potrebno poslušati. Ga začutiti. Vzeti popolnoma zares. Ker takrat nam bo občutek sam razkril sporočilo, ki ga nosi.
Ko bomo prisluhnili našemu črevesju, bomo vanj spet vnesli globoko, izvorno dihanje. Spet mu bomo dali priznanje, da je živo, da je naše, da ga želimo upoštevati, da mu želimo slediti. Da želimo nazaj našo jasno in preprosto instiktivnost, ki je tako jasna in preprosta, da se nam bo morda sprva zdelo, da sploh ni mogoča.
Ampak je. Je. Čeprav popolnoma potlačena in omrtvičena, še vedno diha z nežnimi vdihi in izdihi. Zaupajmo, da je naše telo še vedno naš zaveznik, čeprav smo ga toliko krat že pustili na cedilu. Namenjajmo mu pozornost, ljubezen, nežnost.
In takrat bo tudi prišlo sporočilo, kateremu ‘moram’ smo tako dolgo sledili in kateri ‘želim’ želi bolj v polnosti zaživeti.
Spremeniti ‘moram’ v ‘želim si’
Začnemo lahko s preprosto zamenjavo besede ‘moram’ v ‘želim si’. Zavestno. In s tem pomagajmo svojemu umu, da bo podprl naše telo, namesto da bi ga bojkotiral, tako kot je tega predobro navajen.
Luise Hay pravi:
“Odstrani izraz ‘moram’ iz svojega besednjaka in mišljenja. To bo namreč sprostilo mnogo pritiska, pod katerega si spravljal samega sebe. Povzročaš si lahko ogromen stres z govorjenjem: ‘Moram vstati.’ ‘Moram to narediti.’ ‘Moram, moram, moram.’
Namesto tega začni govoriti: ‘Želim si to.’ S popolnoma drugačne perspektive začneš gledati na svoje življenje. Vse, kar delaš, delaš zaradi svoje izbire. Mogoče ne zgleda tako, vendar je.
Vse, kar delam, delam po svoj izbiri.”
Utišati um, poslušati telo
To je preprost način, ki bo v naše življenje vnesel več zavestnih, srčnih izbir. Več sproščenosti in manj ukazov našega uma, družbenih norm, ponotranjenih omejujočih prepričanj.
Čas je, da začnemo početi to, kar si želimo. Kar si resnično želimo. Vse, čemur naše črevesje reče jasno ‘Ja!’ in vse, kar naše srce podkrepi s svojo srčno energijo.
Dovolimo si zavrniti stvari, ljudi, ki nas spravijo v krč. Dovolimo si reči ‘Ne!’.
To je tako zelo osvobajajoče. Tako zelo potrebno in naravno. Ja, naravno. V našem trebuhu to sproži val sproščenosti in prijetnosti, ko si dovolimo, da začne naš ‘želim si’ oblikovati naš vsakdan.
Čeprav se zaradi tega na trenutke naš um “zakrči”, nam je dovoljeno svojo pozornost usmeriti v naše središče, v naše telo, ki ne pozna trikov uma in vedno govori resnico. Resnico, ki je naša in nam jo ne more odvzeti noben ‘moram’.
Zadihajmo v naši avtentičnosti, v naši resničnosti. Dajmo si prostor biti. Biti to, kar smo. Ker to je dobro in točno tako, kot mora biti. Čim večkrat v povezanosti z našo instiktivnostjo kličimo “Ja, to je to!”, “Ja, to je moje! Tega si želim!” in obenem “Ne, tega pa nočem. To ni zame. To me oddaljuje od sebe.”