Ni lahko začeti.
Začeti čutiti.
Čutiti sebe, svoje občutke, želje.
Ne misliti o tem, kaj čutimo ali naj bi čutili, ampak čutiti.
Resnično čutiti.

Nekaj v nas se upira. Noče. Prepričuje nas, da to ni za nas. Da zdaj pa res nimamo časa, da ni pravi trenutek, da nimamo denarja, da niso prave okoliščine, da je kaj drugega bolj pomembno, da bi nam bilo kje drugje boljše.

Triki uma. Ja, um. Gre za misli, ki se nam pletejo po glavi. Non stop. In ker so tako vztrajne, prepričljive, logične, jim verjamemo. In celo mislimo, da nam to sporočajo občutki. Mislimo (!), da čutimo.

Res je…včasih gre za instinktivni občutek.

Včasih pa preprosto ne. Gre za um, ki noče spremembe. Noče spremembe, ker ne ve, kaj ga čaka na drugi strani. Noče spremembe, ker je lažje biti v poznanem, ker to predstavlja varnost, navidezno seveda. Noče spremembe, ker ko sledimo občutkom se prepustimo toku življenja, ki nenehno prinaša spremembe. Noče spremembe, ker mu je veliko lažje skreirati še nekaj misli, ki nas držijo v tem, da pa saj nam ni tako slabo, da bi morale kaj narediti.

Pa gre res za to, da nam more biti tako presneto slabo, da smo se pripravljeni zbuditi in začeti zares in polno čutiti – sebe, svoje telo, drugega?

…

Nekaj v tebi te kliče.

Nekaj v tebi najde 1001 razlog, da ne, da nočeš, da ni zate, da je pretežko, da nima smisla, da ni vredno, da …

Čemu boš verjel/-a? Čemu boš sledil/-a?

Preveri, ali ti govori tvoj notranji občutek, tvoje telo … ali tvoj um.

Poveži se s sabo …. začuti.

Čuti.

V čutenju je odgovor. Občutek je tisti, preko katerega lahko doživimo resnico. Mišljenje zelo pogosto zavaja, deluje po ustaljenih, globoko usidranih vzorcih, ki so prepričljivi, ker so nam poznani, ker po njih delujemo in se odločamo večino časa.

A potrebno je zapustiti poznano, zapustiti cono udobja, zapustiti navidezno varnost.

Le tako lahko sprejmemo novo, boljše, bolj resnično.

In nenazadnje, kar je najpomembnejše, bolj naše.