Ko v sebi prepoznamo potrebo, željo po zdravljenju notranjega otroka, si je dobro prisluhniti – vzeti svojo željo zares. Kako svoje potrebe, želje, občutke dati na stran, jih odložiti, potlačiti, spregledati, zmanjšati njihov pomen zelo dobro poznamo. Velikokrat je ne-poslušanje sebe način, ki nam je pomagal preživeti v okoliščinah, kjer naša resnična narava ni imela prostora, dovoljenja, da bi pre-živela. Razvili smo mehanizme in ponotranjili načela preživetja, ki pa so imeli za posledico to, da smo se oddaljili od svoje resnice, od sebe. Vse poznano in naučeno se je sčasoma pokazalo, da ne podpira našega pristnega življenja, našega potenciala, našega bistva. Vse poznano, a ne v skladu z našim bistvom, pogosto vsaj na enem nivoju doživljamo kot boleče, težko, neprijetno, lahko tudi kot zlorabo, travmo.

Če želimo priti nazaj k sebi, se rabimo ponovno srečati z vsem, kar smo nekoč ali še danes imenujemo kot boleče, težko, neprijetno. Na ta način se zopet vračamo k sebi, k svoji celovitosti. Vse izgubljeno, pozabljeno, zavrženo, poteptano začne dobivati svoj smisel in svoje pravo mesto. Zgodi se preobrazba vsega bolečega in njegova integracija v nas same kot celoto.

Kako začeti? Kako v resnici začeti in nadaljevati naš proces zdravljenja? Pogosto ne vemo, kako. Zdi se nam nemogoče, mogoče poskusimo pa nam ne uspe. Mogoče nekaj uspemo narediti, a nam življenje spet pokaže, da še nismo tam, kjer bi želeli biti.

A v resnici nekaj v nas ve, da je mogoče, da je možno, da lahko, da zmoremo.

In čeprav ne moremo tega narediti sami, je edini način, da to naredimo sami. Charked L. Whitfield pravi temu paradoks.

Seveda ob dobri zunanji podpori, a vseeno … gre za notranje delo, ki ga opravimo Sami.

Koraki, ki nam dajejo smer za pot, ki jo moramo prehoditi:

1. Prepoznavanje in poimenovanje: Pomembno je ozavestiti, kaj se je zgodilo, kaj smo doživeli bolečega, na kakšen način so nas drugi preslišali, se napačno na nas odzvali, kaj vse smo izgubili, katere skrivnosti smo morali v sebi držati, kako smo bili prizadeti, razočarani, kaj vse smo doživljali kot ‘narobe’. Za vse to potrebujemo najti besede, potrebujemo pogosto nezavedne vsebine pripeljati v našo zavest.
2. Doživljanje: Le to, česar se zavedamo, lahko tudi zavestno občutimo in doživimo. S tem, ko si dovolimo čutiti, to, kar čutimo, dopuščamo, da se izražamo vedno bolj avtentično in v skladu s tem, kar je resnično v določenem trenutku. Namesto da otopimo, prekrijemo naše doživljanje ali se od njega oddaljujemo, zaznavamo in čutimo naše notranje dogajanje, stanje.  To spreminja – resnica sedanjega trenutka in naše čutenje.
3. Izbira: Šele ko v polnosti ob-čutimo naše notranje občutke, vedno bolj dobivamo možnost izbire. Izbire o tem, na kakšen način bomo nekaj doživeli, kaj bomo s svojimi občutki naredili, kako jih izrazili. Enostavno povedano – naše avtomatske odzive zamenjajo zavestni odzivi, v katerih smo v polnosti prisotni. To prinaša občutek svobode in vedno bolj ljubeče izbire do sebe in posledično do drugih. Naučene reakcije izgubljajo svojo moč in intenziteto, na mesto tega pa prihaja mehkoba in jasnost doživljanja.
4. Deljenje: Z roko v roki z doživljanjem gre deljenje občutenega v varnem prostoru odnosa z drugimi. S tem ko z drugimi delimo, kar čutimo in doživljamo, ustvarjamo za nas same drugačno okolje, drugačen prostor zunaj nas, v katerem lahko živi naša avtentičnost, naša celovitost. Izberemo namreč okolje in ljudi, ob katerih se počutimo varne, podprte in imamo občutek zaupanja sebi in drugim.

Vse to zdravi. Vse to ustvarja realnost, ki je drugačna od tiste, ki smo jo morali ponotranjiti, da smo lahko preživeli. Ustvarja prostor za nas in naše srčne želje, za slišanost naših potreb in našo uresničenost.

“Se sliši težko? – Saj je.

Se sliši zapleteno in zmedeno? – Saj je.

Se sliši preprosto? – Saj je.”

Notranji otrok nam vedno pokaže smer, nam da uvid, ki ga potrebujemo uzreti, nam prinese sporočilo, ki ga potrebujemo slišati in zaživeti. V sebi imamo prav vse, kar potrebujemo, da zaživimo drugače – da zaživimo bolj Sebe.