Poznam svoje bolečine, vem, da me nekaj tišči dol, ne počutim se zares dobro … 100% ok. Strah me je, kaj je na drugi strani, strah me je iti globlje v svojo temo. Kaj če tam spodaj še več teme, še več tistega, kar ni dobro zame? Kaj če bom izgubila še tisto dobro, kar imam?
Kaj če nikoli ne bo nič boljše? Kaj če sem res tako zelo narobe?
Kolektivni vzorci, ki ne podpirajo, da bi res lahko bila . . Preprosto bila. Bila povezana s sabo, s svojimi občutki. Se pokazala. Govorila svojo resnico. Bila popolnoma jaz … Pristna, sproščena, čuteča, mehka, prepuščena pravemu, povezana s svojo notranjo močjo in tista 100% ljubeča. Ker to sem jaz. To!
Pa ni – Varno. Možno. Ne smem tega.
Živela sem zgodbo majhnosti, skrivanja, kompromisov, zadovoljstva z manj, ker vsega nisem mogla imeti. Ker imeti vse tudi ni bilo prav. Sploh ni bilo možno. Takrat sem bila naivna, predrzna, sebična, preveč samosvoja, premalo ustrezna. Tako zelo sem bila narobe – če sem živela iz resnice svoje biti.
Moja svetloba je bila za druge tema.
Danes vem, da je to moj potencial. Moja resnica. Moj edinstven dar. Moje resnično in avtentično življenje.
To je tisto, zaradi česar sem tukaj.
Ja. To je tisto.
In zdaj tudi vem, da se skozi potop v temo dotikam svoje svetlobe. Da je vsak delček teme moja pot do globlje mene, do resničnejše mene. Zato tema ni več tako strašna, tako grozna, tako nevzdržna. Zdaj vem, da je vodnica do moje svetlobe. Želim mi pokazati tisto najbolj svetleče, najbolj resnično, najbolj moje v meni.
Končno se lahko mehko potopim v temo, ji pustim, da me očisti in ji prisluhnem. Ima sporočilo zame. V sebi nosi uvid v to, kar potrebujem vedeti o sebi, da sem zares pripravljena stopiti v svojo polno moč in ljubezen.
Potrebujem čas, da skozi temo vstopim v popolno svetlobo.
Ni me strah, da bi zgrešila, se izgubila, izbrala narobe. Ker vem, da sem vodena. Ljubeče nošena. Vse, kar je, ima smisel – kajti vse je priložnost, da srečam vse dele sebe, ki sem jih izgubila, ki so mi bili odvzeti … Vse na moji poti ima smisel vračanja v mojo Celovitost.
Zato se prepuščam notranjemu vedenju in vodstvu. Tako zares.
In postopoma, v svojem ritmu. Tako resnično po moje, z veliko mero ljubeče skrbi zase in sledenja svojim občutkom.
Dala si bom priložnost, da se učim iz sebe, da dovolim, da mi moje globine začnejo v mojem jeziku šepetati resnico o Življenju.
Ker želim spet postati Cela. Taka kot sem.
“Dotik svetlobe odpre vrata v neomejene razsežnosti Lepega.”