Ko sem vstopila in obsedela v tišini ob pogledu nanjo, sem obstala.
Nekaj znotraj mene je obnemelo.
Hkrati pa sem zaznala, kako postajam rahlo nemirna ob misli, da bi nekaj morala. Da ni dovolj, da ob človeku samo si. Da ti sam samo si.
Ko sem tako bila in se opazovala navznoter, je sčasoma znotraj mene postajalo vse močnejše dovoljenje, da je dovolj, da samo sem. Da nihče in niti ona od mene prav nič ne pričakuje.
Oh, ta pričakovanja. Oh, te predstave, kako bi moralo biti, kako bi bilo boljše, kako bi bilo nekaj drugače, samo ne tako kot je.
To prepričanje, ki ga tako zelo dobro poznam. Prepričanje, da je vedno nekaj lahko boljše, da sem jaz vedno lahko boljša.
To prepričanje, ki je zakoreninjeno v tem, da nič ni nikoli ok, v redu. Da vsak trenutek tak kot je, ni ok. Da ga je potrebno popraviti, narediti drugačnega, boljšega.
In posledično, da moram biti takšna tudi jaz. Popravljena, drugačna, boljša.
Ampak vse to je iz trenutka v trenutek postajalo tako zelo nepomembno. Izginjalo je …
Kajti – vstopila sem v Svetišče.
Svetišče Odnosa. Svetišče Življenja.
Umiranje naredi točno to – kaže v smer Svetega, Bistvenega, Resničnega.
Zato obenem boli, ko se srečamo s svojo lastno omejenostjo, naučenostjo. Boli, ko se zavemo, da se ne zmoremo prepustiti temu, kar se dogaja. Boli, ko vemo, da ne moremo doživljati tega, kar je, ker smo ujeti v to, kar mislimo, da bi moralo biti. Boli, ko se nam zdi, da nekaj našega, nekaj poznanega razpada in nas odpira za nekaj novega.
Pozabimo, da odpiranje boli. Da brez bolečine ne more v nas vstopiti ničesar Lepšega, ničesar Resničnega. Kajti umiranje odvečnega vedno vsaj malo boli.
A če spustimo in si dovolimo samo biti, nam to da občutiti neizmerno lepoto, milino in polnost življenja.
Tam ni pravil, tam ni pričakovanj, tam ni sodb, tam ni ničesar poznanega. Tam ni tistega, kar mislim, da bi moralo biti. Vse samo je. In je v po-polnosti.
Z opazovanjem dihanja je vame vstopalo zalivanje z ritmom življenja.
Ritem, ki prinaša lepoto, mir, sproščenost, ljubezen, po-polnost.
Tako je ostalo je le tiho vedenje, tiha prisotnost – vse, kar govori iz globin, ko utišamo vse ostalo – tisto nepomembno, naučeno, neživo.
In kar naenkrat se zaveš …
Ničesar več ni in opazuješ Življenje, ki je.
