(Alenka Rebula)
Notranji otrok je tisti del nas, ki nosi informacije o našem zgodnjem čutenju in ki nosi v sebi potencial za življenje iz naše edinstvenosti v povezanosti s sabo, drugimi in svetom. V svojem bistvu je notranji otrok odprt, da polno čuti in se izraža ustvarjalno, igrivo in radostno. Ko smo bili še otroci, smo bili vsi v stiku s tem delom nas in ga iz svoje brezpogojne ljubezni do vsega, kar nas je obdajalo, delili z drugimi.
Zato stik z notranjim otrokom zdravi čustvene ranjenosti, prizadetosti, ki smo jih doživeli v preteklosti. Naj bodo to odnosi in situacije, povezane z njimi, iz naših primarnih družin ali pa iz odnosov, ki smo jih imeli z drugimi pomembnimi osebami tekom našega življenja. Naš notranji otrok nas vabi k temu, da kot odrasli v odnosih ne pričakujemo, da bodo drugi poskrbeli za nas, ampak da zavzamemo v odnosih odraslo držo, v kateri zmoremo dati sebi to, kar potrebujemo. Znotraj nas obstaja zavedanje, da lahko v sebi poiščemo vir tistega, kar potrebujemo zase. Stik z notranjim otrokom pomaga, da znamo v različnih trenutkih poskrbeti zase tako, da smo pomirjeni in zadovoljni, obenem pa se povežemo s tistim delom nas, ki se veseli življenja, ki je igriv in radosten.
Ko v sebi prepoznamo potrebo, željo po zdravljenju notranjega otroka, si je dobro prisluhniti – vzeti svojo željo zares. Kako svoje potrebe, želje, občutke dati na stran, jih odložiti, potlačiti, spregledati, zmanjšati njihov pomen zelo dobro poznamo. Velikokrat je bil neposlušanje sebe način, ki nam je pomagal preživeti v okoliščinah, kjer naša resnična narava ni imela prostora, dovoljenja, da bi pre-živela.
Danes lahko naredimo drugače. Lahko si prisluhnemo, se slišimo in uslišimo naše resnične želje, potrebe. Zmoremo razvijati ljubečo skrb zase.
