Dobro je, da vsak zase poiščemo načine, ki nam pomagajo iti skozi izgubo. Pomembni so manjši koraki, ki nas postopoma peljejo po poti soočanja izgubo. Včasih ni ene stvari, ki bi nam olajšala vso bolečino, ki jo čutimo. Včasih nas na poti žalovanja podprejo manjša dejanja ali stvari, ki jih vnesemo v svojo vsakodnevno rutino ali pa se jih poslužimo, ko to začutimo.
Nekaj možnosti, ki nas lahko podpre v času žalovanja, je:
Opustimo za nekaj časa vse nenujne stvari ali stvari, ki lahko na kakršen koli način počakajo
Čeprav bi radi nadaljevali s svojim običajnim življenjem, morda se celo zamotili, da bi na izgubo vsaj nekoliko pozabili, velja poskusiti, da za nekaj časa opustimo to, kar lahko, in ta čas namenimo žalovanju. Postopoma se bomo, ko bo čas za to, zopet vrnili v svojo običajno rutino in nadaljevali z obveznostmi, ki nas čakajo.
Dovolimo si čutiti in čustva izražati
Včasih se nam od vsega čustvenega doživljanja, sprašujemo, ali smo sploh še ‘normalni’. Brez skrbi, vsa nihanja v razpoloženju in intenziteti čustev so zelo pogosta in ne pomenijo, da je karkoli narobe. Ker po izgubi nič ni enako, kot je bilo prej, je normalno, da spremembe spremljajo čustva, ki nam pomagajo, da lahko na nov in ustrezen način poskrbimo zase.
Udeležimo se podporne skupine ali pogovora pri strokovnjaku: Nič ni narobe, če začutimo, da sami ne zmoremo ali da bi nam bilo lažje prehoditi pot žalovanja ob podpori strokovne osebe ali skupine ljudi, ki se tako kot mi sami, soočajo z izgubo. Včasih nam občutek, da nismo sami, povrne vire moči in nas okrepi z zaupanjem, da bomo zmogli.
Si privoščimo nekaj sproščujočega
Poskrbeti zase, se imeti lepo, se nasmejati je lahko zdravilno. To ne pomeni, da izgubo zanikamo, ampak da si dovolimo sprejemati življenje z vsem, kar je – lepoto in bolečino. Na ta način si tudi damo dovoljenje, da lahko bolečino, ki spremlja izgubo preobražamo ter počasi in postopoma zaživimo življenje, ki ima smisel.
Zaščitimo se pred ljudmi, ki nas ne razumejo
Zavrniti druženje z ljudmi, ob katerih se v času našega žalovanja ne počutimo sproščene in razumljene, je dovoljeno in včasih nujno potrebno. Reči »ne« in s tem zavarovati najranljivejše dele sebe, nam pomaga na zdrav način poskrbeti zase in si omogočiti, da žalujemo.
Pogovarjajmo se z ljudmi, ob katerih se počutimo sprejete
Pogovor in druženje z ljudmi, ki so doživeli podobno izkušnjo ali z ljudmi, ki vidijo in razumejo našo stisko, nam pomaga, saj z njimi lahko o svojem doživljanju govorimo. Pole tega se ob njih tudi sprostimo in začutimo bližino, povezanost in veselje, ki celi rane naše izgube
