Ko izgubimo ljubljeno osebo, se nam po navadi življenje obrne na glavo, tla pod nogami se nam porušijo … vse postane drugačno. Življenje, ki smo jih poznali do takrat, se spremeni, čeprav nekaj v nas želi ohraniti občutek, da lahko živimo dalje enako ali zelo podobno kot prej. Postopoma spoznavamo, da je res vse drugače, sploh če smo izgubili osebo, ki je bila za nas zelo pomembna.
Žalovanje je tisto, ki nas naravno pelje po poti soočanja z izgubo – izgubo bližnjega, ki je nenadomestljiv. Skozi proces žalovanja lahko zaznavamo spreminjanje našega doživljanja izgube. Zelo verjetno, da občutimo šok, v katerem se ne zavedamo čisto dobro, kaj točno se je zgodilo, zamegljen je lahko občutek, da je izguba dokončna ali pa imamo občutek čakanja, da se bo oseba, ki smo jo izgubili, vrnila. Tudi intenzivni občutki jeze, nemoči, žalosti, brezupa, ki se izmenjujejo z občutenjem otopelosti, so pogosto tisti, ki nas spremljajo na poti soočanja z izgubo.
Pomembno je, da sprejmemo in si dovolimo občutiti vsa čustva, ki se pojavijo. Dobro je, da jim namenimo pozornost, da se lahko njihova intenzivnost v varnem in ljubečem prostoru našega srca ali kroga ljudi, ki jih zaupamo, zmanjša in začne ustvarjati prostor za mir in ljubezen. Ta proces lahko traja od nekaj mesecev do več let, odvisno od vsakega posameznika, odnosa, ki smo ga imeli z umrlim, načina smrti in še marsičesa, kar naredi vsako izgubo edinstveno. Ne moremo in ne smemo se primerjati z drugimi.
Najpomembnejše, da si vzamemo čas – da ne hitimo, da kar se da umirimo pričakovanja do tega, kako bi moralo biti, prisluhnemo sebi in sledimo temu, kar nam prinaša vsak dan, vsako obdobje posebej.
