Zelo dragoceno je, če ohranjamo spomin na umrlega na nam ljubi način. Pri tem lahko uporabimo tudi svojo ustvarjalnost ali pa način, ki bi bil blizu pokojnemu. Nekaj idej, ki nam lahko pomaga izgubo na nov način umestiti v naše vsakodnevno življenje, je:
- Napišemo pismo umrlemu: Z bližnjim, ki smo ga izgubili, navežemo ali ohranjamo stik preko pisem, ki mu jih napišemo. V njih lahko izrazimo karkoli želimo in čutimo. To nam da občutek, da se odnos, čeprav na drugačen in ne fizičen način, nadaljuje. Pisanje pisma je lahko tudi pomembno, ko se od bližnjega nismo mogli posloviti ali pa je v našem odnosu ostalo kaj takega, za kar imamo občutek, da ni bilo izrečeno.
- Zabeležimo spomine: Če imamo fotografije ali kaj drugega, kar nas spominja na umrlega, to shranimo na posebno mesto, naredimo album … V obdobju prebolevanja izgube nam je ohranjanje spomina lahko v pomoč pri prihajanju v stik z občutki in pri predelovanju izgube. Trajen spomin je tudi nekaj oprijemljivega za našo ljubezen, ki jo čutimo do bližnjega, ki smo ga izgubili.
- Obeležimo obletnico: Vsako leto se lahko spomnimo obletnic, ki so povezane z umrlim. Lahko je to rojstni dan umrlega, dan smrti ali kakšen drug poseben dan, ki nas povezuje. Na dan si zavestno vzamemo čas za stvari in dejavnosti, ki bodo naredile ta dan drugačen, lahko celo prazničen.
- Pogovarjamo se o umrlem z bližnjimi: Če čutimo, da želimo se lahko o umrlem večkrat pogovarjamo s svojimi bližnjimi, sploh s tistimi, ki so ga tudi poznali in imamo z umrlim skupne spomine. Obujanje spominov lahko prikliče lepe občutke, prav tako pa tudi bolečino. Oboje je v redu, saj tako to, kar je v nas, najde svoj izraz v svetu zunaj nas.
Smrt je še vedno tema, o kateri se večinoma ne radi pogovarjamo, a vsak, ki ima izkušnjo izgube ve, da je bila smrt zanj na tak ali drugačen način pomembna in ne nekaj, na kar bi sčasoma pozabil. Smrt ni nekaj, kar bi se zgodilo in potem nikoli več ne bi nanjo pomislili. Tudi če o tem ne govorimo, se izgube večkrat po tihem spominjamo in o njej razmišljamo.
Zato potrebujemo razviti in ohraniti spoštovanje do smrti, do izgube naših ljubljenih. Šele tako damo možnost bolečini, da je videna in skozi proces žalovanja preobražena. Spoštovanje nas dela človeške, sočutne in odprte, da zmoremo prisluhniti sebi ali drugim, ki so nekoga izgubili. Če prisluhnemo, se ustvari vez, ki zdravi, tolaži, vliva novo upanje, predvsem pa občutek življenja, v katerem je navkljub bolečini izgube, prostor za ljubezen. Ja, žalovanje nas na koncu pripelje točno do sem – do ljubezni.
Zato si dovolimo stopati po poti žalovanja, čeprav so koraki boleči. Pot jih mehča in jih dela lahkotnejše, sčasoma pa jih preobrazi v korake ljubezni, ki nam vračajo moč in veselje ter nas vodijo v življenje, ki je še bolj polno in živo kot kdaj koli prej.
