Ranljivost pride.
Nepričakovano, tiho, pokaže se iz najbolj skritega kotička. Naše psihe, naše biti.
Spremljajo jo zunanje okoliščine, ki ji na videz niso naklonjene.
A nekaj kliče. Iz našega srca, iz globine naše notranjosti. Da pokažemo to, kar je notri.
Da pokažemo.
Sebe.
Postavi nas pred izbiro. Pokazati se ali se skriti.
Skriti, da bi bili bolj sprejemljivi
Da bi bili sprejeti. Da bi nas imeli radi.
Pokazati se in tvegati.
Biti zavrnjeni, zapuščeni. Deležni posmeha, nerazumevanja.
Ranljivost pomeni pokazati se in biti resničen, pristen. Pomeni deliti našo notranjost
takšno, kakršna je.
Ne takšno, kot bi si želeli, da bi bila. Ne takšno, kot bi drugi pričakovali, da je.
Kar naenkrat v sebi zaznamo prepad med tem, kar naj bi bilo, med pričakovanji in med tem, kar je, realnostjo.
Soočiti se s tem.
Kako?
Zakaj sploh?
Ali je pametno?
Vredno?
Smiselno?
Varno? Varno nikakor ne.
A je pa resnično, je naše.
Če smo iskreni, smo podprti. Je poskrbljeno.
Življenje poskrbi. Za nas.
Se pravi z ranljivostjo vstopamo v življenje. Gradimo odnos z njim. Tkemo mrežo povezanosti, pripadnosti, zaupanja.
Brez nje ostajamo v iluziji, v navidezni resničnosti. In med nam in resničnostjo je praznina. Praznina, ki jo polnimo z materialnim, z obljubami, zavezami … z nečim, kar ustvarja povezanost. Povezanost, ki je ustvarjena, ni povezanost. Je navezanost.
Povezanost že je. Vanjo je potrebno (le) vstopiti. Ni dopustiti, da pobere, odlušči iz nas vse, kar nam preprečuje, da bi bili resnični, pristni.
Skozi ranljivost vstopamo v povezanost.
Ko čutimo, kar čutimo, prijetno, neprijetno. Ko stojimo z nogami na tleh, ne glede na to kaj se dogaja.
Ko si upamo gledati, ko boli.
Ko si upamo slišati, kar boli.
Ko si upamo okušati, kar boli.
Ko si upamo občutiti, kar boli.
Vidimo, slišimo, okušamo, čutimo.
In ne zbežimo, pred tem, kar je.
Čeprav nas znotraj trga, boli, vleče na vse konce, samo ne tja, kjer se kaže možnost za stik.
Samo ne tja, kjer je svetlo, toplo, varno.
Samo ne tja, kjer bi nas bližina nahranila.
Ker nas je strah.
Strah ran, ki jih poznamo.
Strah, da bi se odprle in bi bolelo.
Strah nas je bolečine, ki kliče, da se povežemo z njo.
A prav tja moramo iti.
Ker izza strahu in bolečine je svetloba. Je ljubezen.
In direktna pot do ljubezni in svetlobe je prav skozi bolečino, skozi ranljivost.
Kajti ranljivost nas odpre. Odpre tisto, kar preprečuje povezanost.
Čeprav ni varno, je v njej slutnja … Slutnja lepega.
Skozi najbolj neprijetno namreč pelje pot v najbolj lepo, najbolj dobro, najbolj naše.
Bolečina nas pripelje v Življenje.
In ko stkemo odnos z Življenjem, smo varni povsod in s komer koli.
Zaupamo.
Sebi in drugim.
Ampak samo zato, ker zaupamo življenju, ki je nad nami. In v resnici v nas.
