Preko občutkov dobivamo informacije iz okolja – tistega od zunaj in tistega znotraj nas. Ponavadi niti ne zaznamo prvotnega občutka, ampak šele predelano informacijo iz naše glave, ki se oblikuje na podlagi preteklih izkušenj. Zato je potrebno dvoje: prisluhniti naši zgodbi, vedno znova, vsakič morda na drugačen način, in se vrniti v čutenje.
Ko smo bili otroci, nam je bilo zelo enostavno narediti nekaj po naše, slediti impulzom, željam, potrebam. A vsakokrat ko se okolica, naši bližnji niso ustrezno odzvali na to, samo začeli naše impulze utišati in naše odzive prilagajati. Zgubljali smo stik z resničnim in v nas se je naselila prepoved, da bi zares čutili. Sčasoma je postalo lahko zelo težko prepoznati to, kar čutimo in temu slediti.
Potrebe, za katere drugi niso znali poskrbet, pustijo v nas rane, s katerim se potrebujemo srečat, da se lahko pozdravijo. Včasih smo bili odvisni od drugih, danes pa lahko izberemo to, da smo samostojni, odgovorni zase in obenem povezani z drugimi. Iz tega zdravega prostora lahko začnemo kasneje z našimi potrebami in željami drugače ravnati.
Začne se preprosto:
Stik z našimi občutki.
Z občutki, ki govorijo z zelo preprostimi besedami, včasih celo neslišno sporočajo to, kar je za nas pomembno.
Šele ko začnemo skrbeti zase in poslušati sebe, se nam odprejo možnosti za tisto čisto igrivost, živost, ustvarjalnost, radost – to je naša narava, zato kjerkoli se prilagodimo nečemu, kar ni v skladu z njo, zapremo tudi dostop do teh občutkov.
Naš prava narava bo vedno želela do izraza, naša energija bo vedno želela najti pot, da živi. Naša naloga pa je, da se zavestno odločimo, da želimo odstraniti ovire, ki ji preprečujejo polno izražanje, svobodno, mehko, odločno.
