Nič.
Samo bila bi.
In prepustila življenju, da se zgodi. Samo od sebe.
Nič drugega.
Kaj če bi imela samo še en dan življenja?
Pred nekaj časa sem imela sanje, v katerih sem vedela, da bom živela samo še en dan. Ležala sem na tleh, popolnoma pri zavesti, kot sedaj, ko to pišem. Do mene si prihajali ljudje, ki niti niso bili ne vem kako pomembni zame, niti jih nisem mogla povezati z ljudmi iz življenje. Od mene se je vsak poslovil, v občutku je bilo, da se je poslovil pristno – tako, kot je vsakdo znal in zmogel.
Ko so se vsi poslovili, sem vstala in na misel mi je prišlo: Samo še en dan boš živela. Kaj pa tisto vprašanje, ki si ga ljudje pogosto zastavljamo: Kaj bi naredila, če bi živela samo še en dan?
Na hitro sem z nasmeškom na obrazu pomislila: Uf, saj res. Kaj sem že dala na tisti seznam? 🙂 Lep kotiček ob morju, slovo od tistih, ki jih imam rada.
Nič ni potrebno nadoknaditi
Občutek znotraj mene pa je bil: da če tako želim, ne potrebujem narediti prav nič.
Da sem znotraj sebe mirna in lahko preprosto ostanem v tem brezizraznem prostoru, kjer sem se nahajala.
Nobene panike. Nobene tesnobe. Nobene frustracije. Nobenega strahu.
Le polno miru.
Nisem potrebovala iti na sanjski kotiček naše lepe Zemlje, nisem potrebovala iti do vseh ljudi, ki jih imam rada in jim povedati, koliko mi pomenijo.
Vse je bilo dopolnjeno. Vse je bilo izpolnjeno.
Če živiš vsak dan, je tudi zadnji točno takšen, kot mora biti
Eno od sporočil sanj je bilo: Če živiš izpolnjeno ter ljubeče in v miru s samim seboj in drugimi, ne potrebuješ v zadnjih trenutkih nič narediti, nič nadoknaditi. Ker že vse je, tako kot mora biti.
Tudi zadnji trenutki življenja poskrbijo sami zase.
Nič ne potrebujemo urejati.
Le živeti.
Živeti že zdaj. Vsak trenutek. V sedanjosti. Tukaj in zdaj.
Resnično poslušati svoje srce in mu zares slediti.
Vsak trenutek. Prav vsak.