Za spuščanje, odpuščanje in prepuščanje potrebujemo Ljubezen do sebe

Za uresničitev svojih sanj in za življenje lastnega življenja v skladu z resnico naših občutkov, potrebujemo ljubezen do sebe in zdrave meje z zunanjim svetom. Če tega ni, začnemo imeti svet, mnenja drugih, njihovo sprejemanje raje kot sebe in začnemo postavljati meje sebi.

 

Omejimo svoje življenje, svoje občutke, svojo resnico, svoje želje, sanje, hrepenenje. Ko ustavimo delček za delčkom čisto življenje v nas, se v nas začnejo nabirati težki občutki, čustva, ki hromijo, mrtvijo naše telo, občutke, naše Sanje. Takrat zapremo srce in vklapljamo um. To pomeni, da prekinemo stik – stik s sabo in s svojim najglobljimi občutki. Zato je pravzaprav nemogoče se imeti rade.

Če naše življenje vodi um, poln naučenih vzorcev, omejujočih prepričanj, ki jih je oblikoval v skladu z izkušnjami, ne moremo čutiti ljubeče naklonjenost do sebe, ki se poraja v živosti vsakega trenutka na novo.

Ko tako zaklenemo občutke in jih zamrznemo v togost, rutinskost življenja, ki večino časa poteka v naših glavah, se začne vedno bolj krepiti občutek osamljenosti, ločenosti. Predvsem od same sebe in posledično tudi drugih. Ločene postanemo od občutenja, čutenja, doživljanja. Stika z našim telesom, srcem in dušo.

Zdržati s takšno osamljenostjo je presneto težko, zato še bolj iščemo načine, ki bi nam vrnili občutek povezanosti, ljubezni, sprejemanja. Oddaljene od sebe iščemo to zunaj sebe, pri ljudeh, dejavnostih in s tem vztrajamo v drži, ki živi iz oddaljenosti od sebe.

Zapustiti sebe je stvar, ki jo ženske tako pogosto naredimo. V službi, s partnerjem, prijateljicami. V zameno za nekaj, kar ne verjamemo, da imamo v sebi. Mogoče je to prav ta ljubezen do sebe, ki jo damo v roke drugim. In zato niti ne vemo, kaj ljubezen do sebe sploh je. Ker je pravzaprav zamenjana in pogojena z ljubeznijo drugih.

Kajti ljubezen do sebe zahteva radikalno vrnitev k sebi. K vse svojim pozabljenim občutkom, k vsej resnici sedanjega trenutka in odnosov, ki jih živimo. K poslavljanju od vseh preživetvenih mehanizmov, oklepa, ki nas je ščitil pred ranljivostjo, resničnostjo in nam pomagal preživeti v odnosih, ki niso odsevali naših resničnih potreb, ki niso hranili našega bistva.

In zdaj potrebujemo sprejeti v sebi vse, kar je bilo in je, občutiti vso težo, bolečino tega, kar ni bilo pa bi potrebovale, in vse, kar nas je oddaljevalo proč od sebe. Solze pomagajo zmehčati naše telo, naše občutke, solze pomagajo zopet odpreti srce ranljivosti, pristnosti. Zdrava jeza pa jasno postaviti se zase, reči ‘ne vsemu, kar nas ne podpira, vsemu, kar nam škodi, vsemu kar ni 100% v naše dobro.

Vse to za, da lahko zopet najdemo in začutimo stik. Stik s sabo. In prav od tu se rojeva ljubezen. Ljubezen do sebe, ki nam daje dovoljenje, da se prepustimo Našemu, da se prepustimo Življenju, ki je resnično in v skladu z našimi željami in sanjami. In to prebuja v nas občutke živosti, veselja, radosti, lepote, smisla, zagona – da živimo. Da živimo Sebe.

Torej – spustiti vase vse pozabljene, potlačene občutke, odpustiti vsemu in vsem, kar nas je bolelo, ranilo, puščalo prazne, nevredne, neljubljene in se prepustiti Ljubezni in Življenju, ki nas vedno čaka, da nas objame in nam odpre Možnosti za uresničevanje resnične Sebe.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Si robot? *