Arhetip Divje ženske prečiščuje in odpira prostor Lepemu

Arhetip Divje ženske prečisti naše življenje. Zadane in objame naše bistvo in pokaže na vse, kar ne resonira z njim. Ničesar ni mogoče skriti, pred ničemer zbežati, za občuteno in videno ni mogoče najti olepšane razlage.

Pokaže se nam Resnično.

Tisto, kar se tako zelo trudimo najti, je tik pred nami.

Uzrto, občuteno, morda tudi nekoliko skrito. Skrito pod vsem, kar ni skladno z našim bistvom. Zato se nam lahko tako pogosto zgodi, da tega, kar je najbolj naše ne moremo videti, začutiti in nenazadnje najpomembnejše – v polnosti (za)živeti. Potrebujemo se počasi, delček za delčkom, v našem ritmu srečati z vsem prevzetim, težkim in bolečim, vem, kar ni bilo usklajeno z nami, pa se nismo znali pred tem varno in ljubeče do sebe zaščititi. V stik pridemo z vzorci, omejujočimi prepričanji, ki nosijo v sebi močan čustven naboj, saj je ponavadi dlje časa trajalo, da se je vse to skozi najrazličnejše izkušnje dodobra usidralo v naš sistem. Izkušnje, ne usklajene z nami, so se shranjevale v spomin naših celic in še vedno tiho čakajo, da jim prisluhnemo in jih osmislimo.

Vse to je del nas, a ni del našega jedra, naše Resnice.

Je del naše zgodbe, katere namen je, da tukaj, kjer smo, kjer živimo in delujemo odkrijemo, kdo smo v resnici – prav preko tega, da se od-naučimo vsega, kar ni naše. Do zdaj je bilo vse naučeno v funkciji preživetja, a zdaj lahko se odločimo drugače. Začnemo lahko slediti sebi, svojemu najglobljemu védenju. S tem se seveda zavežemo neznanemu, a z neomajno vero, da smo tukaj zato, da zares uresničimo sebe, da v svetu zaživimo to, kar smo.

Res, to šteje in to je vredno vsakega najmanjšega truda, dvoma, ovinka, bolečega spoznanja ali nekaj časa ostajanja z vsem, kar je težko. Naša narava navkljub vsemu omejujočemu, bolečemu diha in želi zadihati s polnimi pljuči. Želi čutiti svojo polno moč, svobodo, živost. To je naravna želja našega Telesa, to je vzgib naše Duše. Zato iti vase, opravljati dušno delo ni nekaj odvečnega, nepotrebnega, nekaj, kar lahko preložimo na kasneje. Je nekaj tako zelo našega, da potrebuje našo pozornost, čas in predanost. Pomeni namreč iskreno in zasluženo ljubezen, ljubezen do sebe.

Vem, okolica govori drugače, veliko ljudi okrog nas nam kaže, da naj ne počnemo tega, da je to narobe, da se bomo opekle, da se ne bo dobro končalo, da bo življenje postalo težje. In vsega tega nas postane strah. Občutek dobimo, da smo naivne, da res ne moremo vedeti…da je boljše zaupati drugim – boljše drugim kot sebi. Ker drugi vedo, ker nekaj zunaj nas ve. Govorimo si mogoče tudi čas ni pravi, okoliščine niso ustrezne, da nam nekaj manjka … da bi začele vlagati vase ali da bi vase vložile še več kot do zdaj.

Manjka nam ljubezni, čiste skrbi zase, zavezanosti sebi. To je edino, kar manjka – vse ostalo že je ali bo prišlo, ko bomo sledile sebi. Ker to čisto ljubezen podpira Življenje. Življenje pa vedno da tisto, kar najbolj potrebujemo. Vedno. Kdaj tudi v obliki, ki nam ni vedno najbolj všeč, ampak je pa vedno najbolj čista različica tega, kar potrebujemo.

In tudi instinktivna, divja narava v nas išče in živi samo iz najbolj čistega. Ve, da je samo to dovolj. Ve, da lahko to zahteva in vzame. Ve, da se ne potrebuje zadovoljiti z manj, čeprav imajo vsi v njeni okolici prav to. Ve, globoko ve, da je vredna, da je ljubljena, da v njej žubori življenje neskončnih barv in da je njena naloga, da se izrazi, da spregovori, da zaživi.

Tako ostane zgodba, ki jo je živela, samo še seme, za katerega je neskončno hvaležna. Zaveda se, da je bila nujno potrebna za njen razvoj, za njeno pot. Razume jo kot priložnost Življenja, da ji je na najbolj čist, čeprav na trenutke boleč način, pokazalo tisto najbolj vredno v njej. Njen Dar.

Ko odpade vse odvečno, ostane ta njen Dar središče, njenega življenja, njen kompas, njen navdih, vodnik, smisel, njeno zatočišče, njeno uresničenje in vir vsega, kar potrebuje.

 

 

Svet postane takrat uresničevanje tega Daru in ne več bojišče preživetja.

Svet in ona postaneta eno – pozunanjeno uresničevanje Nje, ki ve.

Tam se srečajo in živijo polnost, moč, ljubezen, živost, svoboda, čisti odnosi, ustvarjalnost … tam se dogaja Življenje.

 

V neomejenih razsežnostih Lepega <3

 

“Občutek Divje ženske prihaja tudi z videnjem; s pogledi na veličastno lepoto. Začutila sem jo ob pogledu na božanski zahod, kot mu rečemo na dobravah. Začutila sem njeno premikanje v sebi ob pogledu na ribiče, ki se v mraku s prižganimi svetilkami vračajo z jezera, pa tudi ob pogledu na nožne prstke svoje novorojene hčerke, poravnane  kot zrna sladke koruze. Vidimo jo, kjer jo vidimo, kar je povsod. 
Prihaja z zvokom, skozi glasbo, ki zatrese prsnico in razvname srce; pride skozi boben, piščalko, klic in krik. Pride z napisano in govorjeno besedo; včasih so beseda, stavek, pesem ali zgodba tako odzvočni, tako natančni, da se spomnimo, vsaj za trenutek, iz česa smo v resnici in kje je naš pravi dom.
Ti bežni “okusi po divjem” priplavajo med mistiko navdiha – ah, tu je; oh, ga že ni več. Hrepenenje se oglasi, ko naletimo na žensko, ki je stkala ta divji odnos. Prebudi se, ko spoznamo, kako neznaten čas smo namenjale mističnemu ognju ali sanjskemu času, kako malo časa svoji ustvarjalnost, življenjskemu delu ali resnični ljubezni.
Pa vendar se prav zaradi teh bežnih okusov, ki priplujejo z lepoto, pa tudi z izgubo, tako užalostimo, tako vznemirimo, tako zakoprnimo, da moramo nazadnje oditi po sledi divje narave. Tedaj planemo v gozd ali v puščavo ali v sneg in zdirjamo  očmi, ki preiskujejo tla, in z ostro uglašenim sluhom, iščemo spodaj, iščemo nad, iščemo namig, ostanek, znak, da živi, da nismo zapravile priložnosti. In ko naletimo na njeno sled, naredimo vse, da bi dohitele zamujeno, da bi pospravile delovno mizo, razčistile odnos, zjasnile um, obrnile novo stran, vztrajale pri razhodu, prelomile pravila, ustavile svet, kajti nočemo več živeti brez nje.”
(C. P. Estes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Si robot? *