Preobrazba neprijetnega v najbolj Resnično

Da se znajdemo v začaranem krogu občutkov, čustev, misli, ne potrebujemo veliko. Dovolj je situacija, dogodek, človek, ki je sprožilec, da se v našem telesu začne vrteti poznan film naših preteklih izkušenj.

In ne znamo ven, zdi se nemogoče .. predvsem pa se zdi in ne samo to – dejansko je – neprijetno. Zdržati, ostati z neprijetnim pa ni fajn. Sploh imam v mislih situacije, ko nam to res ni fajn – ko noben od načinov, ki jih ponavadi uporabimo, da bi se počutili boljše, ne funkcionira. Nič ne pomaga. Nič. Pobegnili bi, zbežali proč v nekaj kar je vsaj za odtenek boljše. A ne gre. Še vedno se počutimo ujeto in grozno.

A prav tisto najbolj mučno ima v sebi naboj preobrazbe. Nosi v sebi nas ogenj, našo iskro. Čeprav v občutku brezizhodnosti vidimo samo to, da ni izhoda, da ni nobene možnosti. Vsaj ne znotraj nas … upanje ostane, da mogoče pa le, če bi se nekaj zunaj nas spremenilo, da bi pa mi bili boljše. In zato poskušamo najti nekaj, kar bi funkcioniralo. A s tem samo preložimo odgovornost in damo svojo notranjo moč v roke, ki niso naše.

V resnici ostane samo to – iti skozi. Ne glede na način, ki ga uporabimo. Edino to ostane, da pridemo na popolnoma drugo stran. Skozi vse neprijetno pelje pot do resničnega.

Ključno, da pozdravimo svojega notranjega otroka (svoje čustvene ranjenosti, prizadetosti, bolečine, travme) je, da postanemo iskreni v tem, kar čutimo. Da iz občutka stopimo v stik z notranjim otrokom, z našimi občutki in pogledamo, kaj rabijo.

Postati moramo čuječi, poslušni, ljubeči.

Utišati moramo vzorce, avtomatske misli, ki kreirajo našo notranjo in zunanjo realnost. In čutiti. Ostati moramo z vsemi občutki, čeprav so bili nekoč …
prepovedani,
neslišani,
deležni posmeha,
zavrnjeni,
označeni kot narobe, napačni,

Ostati moramo z njimi – kljub temu.
Kajti v sebi nosijo resnico, v sebi nosijo Našo energijo. Energijo živosti, ustvarjalnosti, radosti.

Priti v stik z vsem neprijetnim – ja, ni prijetno, ni preprosto, včasih tudi ne vemo, kako točno to zgleda in kaj naj bi pomenilo zares čutiti.

A tudi to potrebujemo za nekaj časa sprejeti.

Ni bližnjic. Ampak vztrajno učenje in spremenjeno novega, drugačnega. Korak za korakom. Odpiranje sebe, da nastane zopet prostor za vse, kar nas že od nekdaj čaka – občutenje Sebe – polno, avtentično, živo.

Tega se kot odrasli potrebujemo naučiti – slišati resnico, ki prihaja od znotraj. Resnico, ki je naša. In ni in ne more biti pogojena od zunaj. In začeti v skladu z njo ravnati, se odločati, vstopati in graditi odnose, skrbeti zase. Ne gre drugače, če želimo biti zadovoljni, pomirjeni…in nenazadnje srečni.

Zato delati z notranjim otrokom – z našimi občutki in čustvi – prinese ‘orodje’, da se učimo čutiti in skrbeti zase vsak dan – sami, kjer koli smo. Tudi in predvsem v odnosih – zato da postanejo zopet jasni, izpolnjujoči, živi.

Ko imamo svoj notranji kompas, je lažje. Ko poznamo zgodbe svojih občutkov, dobimo dostop do svobode. Ko postanemo resnično to, kar smo, življenje dobi drugačen pomen – tisti Naš, tisti Pravi.

 

“Prižgi to, kar v tebi gori že od Nekdaj.”

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Si robot? *